Socialna umetnost, ki skrbi za javno dobro

Ravnikarjev diplomant, ki je nekaj let študiral tudi filozofijo, je prejemnik več nagrad – Prešernovega sklada, Piranesi, Plečnikove nagrade in medalje … – ter avtor in urednik številnih knjig. A prav tako kot našteto ali še bolj ga označuje njegov vrednostni odnos do ljudi in sveta. 

Menite, da bi bilo treba Notre Dame po požaru prenoviti v skladu z dosedanjo podobo ali je treba razmisliti o morebitnih sodobnih »nadgradnjah«, kot je to pogosta odločitev v podobnih primerih?

Ni odgovora, ki bi veljal za vse primere. Načeloma je ob prenovi ustrezneje posodobiti projekt; dober primer takšne prenove je nemški Reichstag, kjer je bilo veliko strokovnih razprav o tem, kako objekt obnoviti po ponovni združitvi Nemčije. Na mednarodnem natečaju je zmagal Norman Foster. Predlagal je, da bi namesto prvotne kupole naredili stekleno, ki bo ponazarjala transparentnost demokratične politike. Obiskovalci, ki se po spirali dvigujejo po stekleni kupoli, lahko sedaj opazujejo dogajanje v parlamentarni dvorani. A katedrala Notre Dame je osrednja pariška znamenitost in francoski nacionalni simbol, bila je navdih številnim umetniškim delom. Sodi med izjeme, za katere je avtentična prenova verjetno nujna, če hočejo Francozi ohraniti njeno simbolno in zgodovinsko vrednost. 

Takšna izjema je bil tudi paviljon Mies van der Roheja v Barceloni, ki so ga po kocu svetovne razstave podrli, po več kot 50 letih pa so postavili popolnoma podobno kopijo, ker je objekt tako pomemben dokument modernistične arhitekture. 

Tudi pri nas so bili predlogi, da bi po Plečnikovih načrtih zgradili parlament ali Mesarski most, a temu sem vedno nasprotoval, saj ti projekti niso bili nikoli zgrajeni. V Franciji so pred nekaj leti dokončali cerkev, ki jo je zasnoval Le Corbusier in so jo začeli graditi v času njegovega življenja, a je bila gradnja kmalu prekinjena. Po pol stoletja so stavbo dokončali, a to je spodbudilo resne razprave, ali se takšen objekt sme uvrstiti na seznam Le Corbusierovih del. V teh desetletjih so se spremenili tako razpoložljivi materiali kot gradbene tehnike, standardi in normativi, da takšne cerkve, kot si jo je zamislil Le Corbusier, sploh ni bilo mogoče izvesti. Ob tem se lahko upravičeno vprašamo, ali je takšno delo res dostojno umetnika, ki ga častimo.

Kaj je smisel arhitekture? Omogočiti kakovostnejše življenje uporabnikov, stavba, ki jo vsi opazijo, ali generiranje novega? 

Že pred leti je nekdo opozoril, da v znamenitih svetovnih slovarjih arhitekture termina arhitekture ni. Arhitektura je eden od terminov, za katere vsi mislimo, da vemo, kaj pomenijo, dokler se tega ne vprašamo. Dati kratko, enoznačno definicijo arhitekture je res zelo težko. Meni najbližja je, da je arhitektura socialna umetnost, ki mora skrbeti za javno dobro – za boljše okolje. Seveda pri tem niso mišljene le stavbe, temveč tudi  javni prostor. Morda je ta celo na prvem mestu.

»Glasna«, spektakularna arhitektura, ki se je pojavila v zadnjih desetletjih, pogosto nima za ljudi nobenega pomena, je zgolj izraz ambicij kapitala, verjetno bi moral celo reči arogance kapitala. V zgodovini so imele izstopajoče stavbe poseben pomen za celotno družbo – to so bili cerkveni ali kulturni objekti, pokopališča … stavbe, do katerih ima skupnost poseben odnos. 

A arhitektura je bila že od nekdaj razumljena skozi katedrale …

Katedrala Notre Dame je bila namenjena vsem, ne glede na to, ali so bogati ali revni, in v zavesti Francozov ima posebno mesto. Tudi Cankarjev dom je namenjen vsem, vsaj vsem tistim, ki jih kultura zanima. Če pa želite obiskati na primer znano Fosterjevo stolpnico v Londonu, t. i. »kumaro«, vanjo sploh ne morete vstopiti, človek jo lahko vidi le od daleč, kot nekakšno ikono. Podobno bi lahko rekli za najvišjo stolpnico v Londonu, ki jo je projektiral Renzo Piano – v njej so elitna stanovanja in hotel ter eminentni poslovni prostori – in s takšno vsebino je za povprečnega Londončana nedostopna. 

Ko je v Pekingu zagorela ena od dveh stolpnic kitajske državne televizije CCTV, delo arhitekta Koolhaasa, je to pomenilo priložnost za veselje in praznovanje domačinov, ki so arhitekturo svetovnih zvezdnikov prepoznali kot simbol »laži«. 

Slika: »Arhitekture se ne moreš naučiti v štirih, petih letih. Ravnikar je večkrat dejal, da je arhitekt zrel šele tam nekje pri petdesetih. Pesem lahko napiše mlad človek iz notranje nuje, arhitektura pa vključuje toliko znanj, od tehničnih do družboslovnih, da je za to potreben določen čas. Terja široko kulturno obzorje in vzpostavljen vrednostni sistem.« 

Objekti, ki jih zadnja desetletja gradijo arhitekturni zvezdniki, so praviloma zaprti za javnost ali pa je treba za obisk plačati visoko vstopnino. Do pojava poslovnih stolpnic so imeli višinski poudarki v mestih vedno tudi simbolni pomen za širšo skupnost. Pomagali so k berljivosti mestne podobe.

Arhitekturo razumete kot socialno umetnost. Pa bi lahko rekli, da je arhitektura tudi znanost, morda kombinacija obojega?

Naj vas dopolnim. Arhitektura je v svojem bistvu socialna umetnost. Karkoli gradimo ali urejamo v prostoru, ima socialne posledice. Pesnik lahko ustvarja iz notranje nuje, slikar upa, da bodo ljudje njegove slike opazili in občudovali, arhitektura pa je namenjena vsakomur, »srečujemo« jo na vsakem koraku, tudi če nas umetnost in kultura ne zanimata. Kvaliteta prostora, tako naravnega kot grajenega, vpliva na počutje ljudi in kvaliteto njihovega življenja. 

Izraz znanost je na področju arhitekture uporaben le izjemoma. V arhitekturi je seveda tudi veliko tehničnih znanj, zato arhitekture pogosto ne uvrščamo med t. i. čiste umetnosti. Znanost v arhitekturi je po mojem mnenju možna le izjemoma, v zvezi s tehničnimi vprašanji gradnje ali post festum kot znanstveno-filozofski premislek ali analiza že zgrajene arhitekture. Zato Adolf Loss trdi, da sta v arhitekturi lahko le grob in spomenik pravi umetniški deli. Vsi drugi objekti, ki imajo določen namen, sodijo med t. i. uporabne umetnosti

Lahko enaki arhitekturni trendi veljajo za ves svet? Kaj je prinesla globalizacija v arhitekturi? 

Menim, da je vsaka kultura in umetnost vezana na konkretne ljudi in na konkreten prostor. Zato je svet zanimiv – zato potujemo v okolja, kjer še najdemo avtentične sledi tradicije, drugačnih življenjskih navad in običajev … A vse to se z globalizacijo izgublja. V arhitekturi se je začelo izgubljati že v 20. stoletju s pojavom tako imenovanega internacionalnega sloga. Termin internacionalni slog si je sicer izmislil vodja arhitekturnega oddelka znamenitega Muzeja moderne umetnosti v New Yorku, kjer je bila leta 1931 velika razstava pionirskih del modernistične arhitekture 20. stoletja. Celo avtorja razstave Philip Johnson in Henry Russell Hitchcock sta kasneje poudarjala, da si nikoli nista mislila, da bi arhitektura imela enak slog po vsem svetu, temveč da bodo principi snovanja in gradnje v 20. stoletju sorodni na vseh celinah. 

Pogosto uporabljen argument proti globalni arhitekturi je, da že podnebne razmere v vsakem okolju narekujejo drugačno obliko strehe. Prav tako kulturne navade ljudi, običaji in način življenja vplivajo na to, kakšna bo arhitektura. Ljudje v Sredozemlju živimo več na prostem kot v Skandinaviji, v hribovitem svetu se gradi drugače kot ob obali. Vse to se najbolj očitno kaže v ljudskem stavbarstvu, z globalizacijo arhitekture pa se izgublja. In mislim, da s tem izgubljamo vsi. To je podobno, kot če bi hoteli poenotiti vso kulturo v svetu. Prav zaradi kulturnih razlik je svet zanimiv.

Avstralski arhitekt Glen Murcutt, Pritzkerjev nagrajenec, ki je učil in predaval po vsem svetu, je vsa vabila, da bi gradil v tujini, zavračal s pojasnilom, da lokalnih značilnosti prostora ne pozna dovolj dobro. S tem kaže svoj izjemen odnos in odgovornost do okolja, ljudi in tradicije. Je pa res, da živimo v svetu, kjer takšen odnos in odgovornost izginjata – in to ne le v arhitekturi.    

Prinaša globalizacija v arhitekturi tudi kakšne koristi? Kaj pomeni za prepoznavnost mest, za našo identiteto in kulturo?

So tudi izjeme v pozitivnem smislu, seveda. Na primer Bilbao je bil umirajoče industrijsko mesto, ki ga je Gehry z muzejem Guggenheim dejansko postavil na kulturni zemljevid sveta. Prihajati so začeli ljudje iz vsega sveta in mesto si je ekonomsko opomoglo. Gehry sicer gradi arhitekturo, ki je izrazno sorodna v različnih okoljih, vendar svoja dela  prilagodi lokalnim razmeram, tako topografskim kot morfološkim, pa tudi programu. Na njegov muzej v Bilbau sicer gledam z določeno mero kritičnosti, a očitno je, da je kompleks zasidran v mesto, da je mestu dejansko mnogo (do)dal.

A mi se po tem primeru ne moremo zgledovati. Ljubljana ima zelo prepoznavno identiteto in bilo bi povsem nerazumno, če bi takšen objekt zgradili v Ljubljani. S tem bi povsem degradirali Plečnikovo arhitekturo. Zavedati se moramo, da imamo s Plečnikovo Ljubljano res srečo – tudi zaradi dela Ravnikarja in drugih, ki so dopolnjevali njegove koncepte. Ljubljana ima uravnoteženost v merilu, izraznosti, ima svojo značilno fizionomijo, ki bi jo kak kričeč projekt ogrozil. Ne nazadnje tudi nikomur ne pride na misel, da bi v Benetkah postavil stometrsko stolpnico!

Ali Ljubljana potrebuje nebotičnike?

Kdo sploh potrebuje nebotičnike? Stolpnica je izum Amerike, je izraz moči kapitala. Tudi arogance. Edini namen stolpnice je oplemenitenje kapitala, se pravi čim večji zaslužek na čim manjši parceli. Mesto in meščani nimajo od tega nič. Kot rečeno, so stolpnice nastale v Ameriki, v mestih, kjer je zaradi prostorskih omejitev cena zemljišča zelo visoka, kot npr. na Manhattnu, ki je omejen z vodo, ali v Chicagu zaradi znamenitega Loopa – zanke metroja, ki je tam izjemoma nad zemljo – in tako omejuje središče mesta. Zato so lastniki zemljišč začeli graditi v višino. Objekti so bili namenjeni rasti kapitala, ne pa javnemu interesu. Izjema je znameniti newyorški nebotičnik Seagram, ki ga je projektiral Mies van der Rohe. Stolpnico je »umaknil« od avenije na polovico parcele, da je pred objektom ustvaril javni prostor, trg – to je dediščina evropske miselnosti. Američani pozidajo do roba parcele. Tako kot vidimo sedaj pri nas v Rožni dolini, Trnovem in drugje, ko velikost novogradnje narekuje zgolj logika profita investitorjev, seveda v škodo kakovosti bivanja.

Kaj pa javni prostor?

Pri obravnavi javnih prostorov je razlikamed Evropo in ZDA najbolj očitna. A žal se tudi k nam širi logika, da je kapital bolj pomemben kot javni interes. To je ameriška miselnost, ki se kaže tudi v  stalnem zmanjševanju davkov in drugih obremenitev, s čimer se sicer vzdržuje javni prostor. In v primerjavi z Evropo je tam javni prostor zelo slabo vzdrževan in le izjemoma zasnovan z mislijo na uporabnike. V evropski tradiciji je to bistveno drugače, se pa žal izgublja. Tudi v Sloveniji, v Ljubljani, kjer vidimo, da se javni prostor privatizira z oddajanjem ali z okupacijo. Kot npr. drsališče v Zvezdi in razne športne prireditve na Kongresnem trgu, ali vinograd na grajskem pobočju in fakultete, ki jih gradijo na travnikih ob Poti spominov v območju biološkega središča. To se v kulturno in okoljsko ozaveščenem prostoru ne bi moglo zgoditi. 

Ali si mladi danes želijo živeti drugače kot mi in naši starši? Se trendi spreminjajo? Kakšen je lahko pri tem prispevek arhitekture?

Nekateri pravijo, da je stanovanjska gradnja ahilova peta sodobne arhitekture. Tudi sam se s to oceno zelo strinjam. Zadnjih nekaj desetletij v Sloveniji sploh nimamo več stanovanjske politike, tudi po številu najemniških stanovanj smo povsem na repu Evrope. Podatki za Ljubljano kažejo, da se zadnjih deset, petnajst let v mestnem središču gradijo le luksuzna stanovanja, namenjena plemenitenju kapitala, torej tistim, ki imajo že tako ali tako vsega dovolj. Danes mlad človek v Sloveniji sploh ne more priti do stanovanja, če mu ga ne kupijo starši, saj s svojim delom ne more zaslužiti dovolj. Zato sploh ne gre več za vprašanje, kako in kje snovati stanovanja za mlade, temveč kako ustvariti razmere, da bodo mladi sploh lahko prišli do stanovanj. In pri tem arhitekti ne moremo imeti glavne besede.

 
V svetu je dolgo veljalo, da morajo biti socialna stanovanja manjša, da bi bila cenejša in zato dostopna tudi za ljudi s skromnejšimi dohodki. Tako razmišljamo pri nas še danes. A potrebe glede velikosti prostora imamo vsi enake – tako kot potrebe po hrani, zraku in vodi – ne glede na naše materialne možnosti. Zato celo v bogatejših deželah, npr. v Franciji, gradijo socialna stanovanja s cenejšimi materiali in tipskimi elementi, ki pa so zato lahko večja.

Pri nas še vedno verjamemo, da je ustrezna velikost stanovanja odvisna od števila družinskih članov, da je za štiričlansko družino ustrezno stanovanje z vsaj tremi sobami, za tričlansko z dvema sobama itd. Vendar so sociologi že pred mnogimi leti ugotavljali, da velikost stanovanja pri nakupu ni v nikakršni korelaciji z velikostjo družine, s številom članov, se pravi z njihovimi dejanskimi potrebami. Odloča le kupna moč. Tako se zgodi, da petčlanska družina živi v dvosobnem stanovanju, premožen par pa želi živeti v večjem stanovanju, a nima kaj početi s štirimi sobami. Zato so se v svetu uveljavili t. i. odprti sistemi, ki omogočajo različne velikosti in število sob. Fiksni so le priključki za kuhinjo in sanitarne prostore, delitev stanovanjske površine na prostore pa je prepuščena uporabniku. 

Za kapitalizem je značilno, da se prostor, predvsem v mestih, ureja le še po diktatu kapitala, ne pa po dejanskih potrebah ljudi. Če nam v Ljubljani, v mestu, v zadnjih dvajsetih letih ni uspelo zgraditi enega objekta, ki bi bil namenjen mladim družinam ali posameznikom, je jasno, komu ali čemu so prepuščene prioritete.

Zakaj se ljubljanska fakulteta za arhitekturo ne uvršča na sezname stotih najbolj priznanih arhitekturnih šol? Kako vi ocenjujete njeno kakovost, kaj jo označuje oziroma dela posebno, kaj je njena prednost?

Predvsem se mi zdijo ti seznami vprašljivi, že zaradi kriterijev ocenjevanja. Naša šola ima nekatere posebnosti, do katerih je prišlo bolj po naključju že ob njeni ustanovitvi – mimogrede, konec tega leta bomo praznovali stoletnico šole. Vurnik, ki je organiziral njen začetek,  je na šolo najprej povabil Fabianija, in šele ko je ta odklonil, je dobil povabilo Plečnik. Takrat je bila arhitektura del tehnične fakultete, kar je marsikje v svetu običajno. A Plečnik se je šolal na dunajski akademiji, pri Wagnerju, in je k nam prinesel seminarski ali ateljejski način dela, ki je značilen za akademije. To pomeni, da se gre študent na vajeniški način učit k mojstru in mu pomaga. In prav zaradi tega je naša šola še danes posebnost, ker je ena redkih arhitekturnih šol, ki je kombinacija obeh načinov poučevanja – je tehnična šola in hkrati goji tudi ateljejski oz. akademski način dela. V razvitem delu sveta poznajo obe vrsti arhitekturnih šol, bolj tehnično usmerjene v okviru tehničnih fakultet in umetniško usmerjene na umetniških akademijah. 

Ko sem pred 25 leti začel učiti, so se kolegi iz tujine čudili, da imamo toliko seminarskega dela, kjer delajo študenti različnih letnikov. A to ima zagotovo svoje prednosti, saj se v seminarjih študentje učijo tudi drug od drugega, predvsem seveda mlajši od starejših kolegov.

Sicer pa se kakovost vseh šol v svetu slabša, predvsem zaradi velikega števila študentov. Ni več mogoč vsakodnevni osebni stik profesorja s študenti, kot je bilo to v Plečnikovem času. Sam sem precej kritičen, a po izkušnjah iz sveta vidim, da naša šola v primerjavi z drugimi državnimi šolami – ne smemo jih enačiti z zasebnimi – sploh ni slaba. Na vseh šolah je problem množičnost, na številnih je več tisoč študentov. A arhitekture se ne da učiti s katedra, tako kot ekonomijo ali pravo. Arhitektura je del kulture, ustvarjalnosti in celo umetnosti. Bistveni del izobrazbe temelji na osebnem stiku študenta in mentorja. Mentor mora študentu pomagati v njegovi osebni rasti. Tega pa se ne da, če je v seminarju 50 študentov. Se pa tudi pri nas skozi generacije način dela spreminja. Pri Plečniku so morali študentje sprejeti tudi njegov način dela in se zato mnogi po končanem študiju, ko bi morali začeti delati samostojno, niso znašli … Pri Ravnikarju je bila šola že zelo drugačna, zelo moderna, bolj odprta v svet, družbeno kritična, neke vrste laboratorij arhitekturnega mišljenja in raziskovanja. Njegova šola ni bila usmerjena v obrtno znanje arhitekture, v znanja torej, ki jih je mogoče pridobiti kasneje z delom v biroju. Bojim se, da se danes to, kar je prinesel Ravnikar, na šoli izgublja. Zagotovo bi imela naša šola v prejšnjem stoletju, za časa Ravnikarja in Plečnika, v svetu precej večjo prepoznavnost. A takrat ni bilo toliko mednarodnih kontaktov, zato je sodobna slovenska arhitektura bolj prisotna v svetu, kot je bila sredi prejšnjega stoletja. 

Pravkar ste se vrnili z arhitekturne ekskurzije po Franciji. Kaj so se študentje naučili na tej poti? 

Rdeča nit ekskurzije so bila Le Corbusierova dela, obiskali pa smo tudi nekaj najnovejših objektov sodobne arhitekture in nekaj izjemnih historičnih stavb. Le Corbusier je verjetno celo najpomembnejši arhitekt 20. stoletja, ki je znal izjemno dobro opazovati, kar je zelo pomembno za vsako ustvarjalnost. In tega se da naučiti. Če mladega človeka opozarjaš na stvari, ki na prvi pogled nimajo neposredne zveze z arhitekturo, lahko sčasoma tudi sam v njih odkrije kaj uporabnega. Le Corbusier je bil znan po tem: bil je sposoben opaziti sorodnosti med srednjeveškim samostanom in čezoceanskim parnikom, s katerim je potoval v Ameriko. V obeh primerih gre za način življenja, ki temelji na kombinaciji popolne zasebnosti, ki jo zagotavljata samostanska celica ali kabina na ladji, in druženja, ki ga omogočajo prostori skupnosti. To dvojnost zasebnega in javnega je videl kot ideal, ki ga mora izpolnjevati kolektivna stanovanjska gradnja. 

Dve noči smo tudi prespali v njegovih objektih, v marsejskem bloku in v samostanu La Tourette. Prostor je treba doživeti, saj arhitektura ni le vizualna. Dotika se vseh naših čutov. Zato je zelo težko ugotoviti, zakaj se v nekih prostorih počutimo dobro, domače, v drugih pa ne. In to nikakor ni le vprašanje estetike in likovne senzibilnosti, temveč celovitega psihofizičnega doživetja. Včasih se v kakšni gostilni, kjer lepo diši po hrani in jo preveva tradicija in toplina, počutimo zelo dobro, a če začnemo prostor analizirati s klasičnimi arhitekturnimi merili ocenjevanja, ne pridemo daleč. In nasprotno, poznamo arhitekturno in vizualno zelo atraktivne objekte, ki jih objavljajo revije in knjige, ko pa jih obiščemo, je doživetje prav siromašno. Kot navaja Schiller, je Goethe celo zahteval, naj stavba ne bo lepa le za oko, temveč mora ugajati tudi človeku, ki bi ga z zavezanimi očmi vodili skozi objekt.

A vse ni odvisno od arhitekta, svoje prispeva tudi uporabnik.

Tudi v teoriji je pogosto govora o tem, da je arhitektura le okvir življenja, ki ga napolnijo ljudje s svojimi stvarmi, navadami in sanjami. A arhitekti jim moramo takšen prostor ponuditi! Kadar je vse določeno do zadnjega detajla, je pravzaprav vprašanje, koliko svobode smo jim še pustili. Arhitekturo je treba napolniti z življenjem, potem ima smisel, sicer ne. Drugače je prostor kot knjiga, ki je nihče ne bere. Znameniti finski arhitekt Alvar Aalto pravi, da življenje ni popolno, in se sprašuje, zakaj si torej arhitekti prizadevajo za popolnost. 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (6.2019)

Več o reviji Gea >